Zapiski

Prijateljica je imela mini koncert in seveda sem jo zvesto odšla poslušat. Med prvim stavkom prve skladbe sem se začela dolgočasiti v smislu totalnega nedojemanja te zvrsti glasbe. Melodija mi ni šla niti na živce niti me ni potegnila vase, da bi uživala v njej. Tam sem sedela in čakala, kdaj bo konec. Misli so mi odtavale na vse, kar imam še za postoriti ta teden, kaj se mi je dogajalo čez dan ipd. Ugotovila sem, da ne znam poslušati klasične glasbe (da ne bo pomote, za sabo imam mnogo let glasbene izobrazbe, kar bi me sploh moralo kvalificirati za uživalca). Pa nič. Ustvarjalce in izvajalce klasične glasbe spoštujem. Vem, da za vsem stoji veliko talenta in predvsem truda. Ampak jaz jih enostavno ne morem … Še dobro, da je bil koncert dolg le eno uro, če bi morala biti tam tri ure, bi ali zaspala ali pa znorela. In seveda se posledično sprašujem, če je z mano kaj narobe, da bi si ob taki glasbi najraje žile rezala. Mogoče imam v glavi kaj precvikanega ali pa sem samo tako velika kmetica, da res ne dojemam bistva te glasbe, ki sicer verjamem da obstaja, ampak mojim čutom nevidno. Kaj pa vem, res mi ni …

Nisem puritanka, ki bi za vsako ceno rada slišala lepo slovensko besedo kamor koli se obrnem. V vsakdanjem govoru tudi sama uporabljam najrazličnejše skovanke iz angleščine, nemščine in južnoslovanskih jezikov, vendar vse to v mejah normale (to pomeni, da ne govorim vse križem, da je Ljubljana zaklavdana in da si je nekdo legico brejknu, razen kadar se delam norca iz ljudi, ki tako dejansko govorijo).

Potem pa slišim »džabest«. Auč!

Ne samo, da je to najgrša beseda, ki sem jo kdaj koli slišala, je tudi najbolj nagravžna, totalno zgrešena in neumno zgleda že sama po sebi. Kaj? Že ko slišiš ime, te odbije nazaj za par korakov. To je Mobitelov način približevanja svoje telefonije mladim? »Itak.«

Ne bi šla k njim pod to ime, pa če mi mesečno dajo vse zastonj in še žepnino povrhu. Enostavno mi je spod čast reči nekomu, da imam »džabest«. Avtor te skovanke je verjetno neznansko ponosen nase, pri Mobitelu so mu morda dali celo kakih 10 % za izvirnost, jaz pa raje fašem drisko, kakor da naglas izrečem to ime.

No, tole s cirkusom so pa kar zadeli …

Ni se mi zgodilo prvič in blazno sem jezna, da se mi to sploh dogaja. Danes sem odhajala iz trgovine, kjer sem za 0,78 € kupila nekaj barvnega papirja in belo tempera barvo. Alarmni senzor pred izhodom se z mojim nakupom cvileče in utripajoče ni strinjal. Polna trgovina ljudi je z zanimanjem obrnila pogled name.

Prodajalka izza pulta me je grdo pogledala, kot bi v svoji torbici imela nabasano polovico trgovine, potem pa je začela kimati z glavo.

»Spodaj sem kupila tole,« sem izvlekla svoje liste in tempero iz torbice.

»To pa ni nič takega, kar bi imelo kodo, ki bi jo bilo treba razmagnetiti,« je odvrnila prodajalka, obračajoč roke navzgor, češ raje mi pokaži, kaj imaš še v torbi!

»Poslušajte, jaz nisem nič vzela in ne vem zakaj vaš alarm piska.« Nesla sem svoj nakup mimo senzorja – nič! Sama sem stopila skozi senzor – nič! Pograbila sem torbico s pulta in jo nesla skozi senzor – nič! »No, pa lep dan vam želim.«

Prodajalka je še naprej majala z glavo, kakor da nekaj ni prav. Ja, tvoj senzor je v kurcu, kaj mene gledaš baba neumna! Potem pa je globoko očitajoče zajela sapo in rekla: »V redu no.«

Ker se mi je mudilo na avtobus se nisem niti zatikala ob njo, ampak razkurjena sem bila ravno prav, da bi se lahko slekla, obrnila žepe na ven in stresla vse iz torbice. Pa sem potem razmišljala, zakaj le? Ali sem jaz kriva, če njim ne dela alarm, kot bi moral? In po drugi strani, ali ima ona sploh pravico brskati po mojih osebnih stvareh, ne glede na to, če zapiska alarm? Moram pa priznati, da sem se počutila butasto do konca in sem vse do postaje klela.

Podobna stvar se mi je zgodila že pred leti, ko sem vstopila (ne izstopila!) v eno izmed trgovin na Čopovi. Varnostnik, predvidevam da brez enega funkcionalnega nevrona, me je potegnil za roko, naj stopim z njim. No, tega sem poslala takoj tja kamor sodi, s tem, da me ni izpustil, dokler nisem vsega zložila na pult. Tistega dne sem prespala pri prijateljici v Ljubljani, zato sem imela v torbici pižamo, zobno ščetko, krtačo in taško z ličili. A si predstavljate, kako je smešno, ko moraš vse to na pult zložit? Pametnjakovič, pa čigar logiki sem kradla zunaj in prinesla v trgovino, je ugotovil, da je imela taška z ličili, ki je bila že takrat stara kakih 5 let, noter v enem predalčku črtno kodo, ki je piskala (ker se na vsake toliko let začnejo menda ponavljati). Moja sramota se je poplačala s tem, da se mi je moral opravičiti in to na hard, ker sem bila res prava godzilla. Amen, še je pravica!

Ok, verjamem, da se alarm lahko zmoti, lahko so žičke malo narobe zvezane ali kaj jaz vem. Na živce pa mi gre odnos ljudi do človeka, kateremu naprava zapiska. Če so ti piskajoči alarmni stebri tako nezanesljivi (verjamem, da se ne dogaja samo meni), potem naj tudi z rezervo pristopajo do ljudi, ki nismo nobeni zločinci.

Toliko o mojih petih minutah slave, nadvse si želim postati Winona Ryder

O tem, da sta igrani seriji Strasti in Svingerji sumljive kvalitete, ni dvoma. Končno smo dobili svojo žajfnico La Passion in pohabljene Prijatelje. In čeprav bi se v tem zapisu najraje jokala in argumentirano prepričevala, da imamo ljudi, ki so sposobni skupaj sestaviti serijo, ki ni za umsko zaostale, bom raje natrosila nekaj drugega … Katarino in Nino.

Gre za dve ženski, ki imata v javnem življenju dokaj podobno vlogo: igralka, voditeljica, fotomodel.

V aktualnih tv vsebinah sta obe glavni zvezdi, s tem da Nina nima pojma, kam bi še zamahnila s svojimi rokami, da bi dobro odigrala svojo vlogo. S svojim neigralskim talentom pokvari vse, kar je bilo v seriji izvirno dobrega. Po drugi strani Katarina s svojo svežino drži nad gladino Strasti, katerih scenarij mora biti najbolj obupen skupek besed, kdajkoli skracan v zgodovini človeštva.

Kar se tiče vodenja, me je Nina presenetila. Včasih se je kar dobro držala, dokler je ni pograbil smeh. Vseeno pa sem še vedno mnenja, da kaj drugega kot Big Brotherja ni sposobna voditi oziroma ni primerna! Katarini se pri vodenju pozna kilometrina od Atlantisa do Zmenkarij, punca brez težav preklopi med Aritmijo in večerom Slovenske popevke.

Zanimivo je, da o Katarini Čas še nisem slišala grde besede. Izgleda kot nekdo, ob katerem se lahko popolnoma sprostiš in počutiš domače. Daje občutek, da jo poznaš že celo življenje, čeprav o njej ne veš praktično nič. Velike modre oči, ki gledajo preveč nedolžno, da bi jih človek sploh upal obsojati. Fucking perfect! Nakar pride Nina Osenar, hudič v petkah. Izgleda kot nekdo, ki čaka, da se ob pogledu nanjo spotakneš in padeš. Videli smo že vse, zato jo težko gledamo samo v oči. Kadar odpre usta, plane v smeh, ki večini ljudi para živce.

V glavnem, Nina nima za burek. Se pa še vedno najdejo slabše wannabe voditeljice, igralke in pevke od nje, ampak to še ne pomeni, da jo moramo za vsako ceno tolerirati. Mislim, da bi morala ostati samo fotomodel, vendar v naši mali lužici, imenovani Slovenija, takle mamo.